petek, 12. avgust 2011

42. Vam je vroče? ... ugasnite klimo.


Verjetno ste že opazili, da se čedalje več hiš ponaša z novimi klima napravami in tako veselo kurijo čedalje več električne energije. Tudi včasih je bilo ravno tako vroče in nismo imeli klima naprav, pa se je vseeno dalo nekako zdržati, kaj ne :-). Vsi čedalje bolj govorimo kako je treba varčevati z energijo, po drugi strani pa jo vse bolj "kurimo" z razno raznimi napravami, aparati, ki nam "lajšajo" življenje. Verjetno bi bilo bolj smiselno investirati v nekaj kar nam zmanjša porabo energije na dolgi rok (npr. obnova fasade), kot pa kupovanje klima naprav. Če ste lastniki klima naprave in želite vsaj malo "varčevati" z energijo, potem nastavite temperaturo v klimatiziranem prostoru na 4 stopinje manj kot pa je zunanja temperatura (če je zunaj v senci 32 stopinj, naj bo klima na 28 stopinj). Klima napravo je treba tudi redno vzdrževati.

Učinek: nekoliko manjša poraba elektrike klima naprav.

torek, 05. april 2011

41. Drobiti ali sežgati?


Pomlad je čas dela na vrtu, čas obrezovanja dreves in trte. Po opravljenem delu nam običajno ostane veliko lesenih odpadkov, vej in stebel. Pogosto se je te odpadke zažigalo na vrtu, zraven priložilo še kakšne druge odpadke in dim ter smrad sta bila popolna. Kolikor vem to zažiganje sedaj sodi po zakonodaji med sežiganje odpadkov, ki pa jih ni dovoljeno sežigati na prostem, ampak le v posebnih kurilnih napravah. Takšno sežiganje naj bi se torej končalo, razlog za prepoved naj bi bilo sproščanje strupenih plinov. Alternativa sežiganju je drobljenje lesenih ostankov za kompost (na sliki). Potrebujemo drobilnik za lesne ostanke. Zdrobljen material pa stresemo na kompost in ga naslednje leto porabimo za gnojilo. Mimogrede, prav nič ni narobe, če si trije sosedje kupijo skupaj en drobilnik, čeprav to ni ravno v slovenski navadi :-). Drobilnik je namreč stroj, ki ga rabiš kakšen dan ali dva na leto, sicer pa počiva.


Učinek: manjše onesnaževanje zraka

nedelja, 02. januar 2011

40. »EKO« avtomobilov še ni


Pred kratkim sem se zanimal, da bi zamenjal svoj 10 let star avtomobil za nekoliko mlajšega. Prečesal sem kar nekaj ponudbe rabljenih avtomobilov, pri tem pa sem opazil tudi razne ponudbe novih vozil. Kar me je zmotilo je to, da razni trgovci ponujajo neke »EKO« avtomobile, »EKO« motorje, skratka vse je EKO. Ne vem sicer kako bi se izrazil, ampak tukaj gre samo za modno muho in na teh avtomobilih, ki jih prodajajo pod »EKO« značko, praktično ni nič EKO. Za boljšo predstavo samo podatek, da je avtomobil izredno neučikovita naprava, ki na svoja kolesa prenese praktično samo 15% do 20% od vstopne energije goriva. Na sliki je prikazano kam približno gre vsa energija dragocenega goriva … skoraj vse gorivo, ki ga natočimo v rezervoar avtomobila, gre torej v nič oz. v ogrevanje okolice. Le delček energije porabimo za premikanje, vse ostalo pa se porabi za samo delovanje tega stroja in na stotine njegovih sestavnih delov. Verjetno ste že opazili, da ima vsak avtomobil spredaj ogromen hladilnik, ki z veliko hitrostjo odvaja energijo v okolico – ne morem verjeti, da po tolikih letih napredka še vedno nočejo te odpadne toplote v avtomobilih koristno porabiti. Rešitve obstajajo, vendar očitno ni politične ali kakšne druge volje.

Izračunal sem, da bi lahko z energijo, ki jo v enem dnevu vržem stran pri vožnji v službo in domov, en dan ogreval srednje veliko stanovanje. Saj ni čudno, ko pa se vozimo okrog z do 20krat težjimi stroji, kot pa je teža enega potnika, da ne govorim o lastnikih težkih terenskih vozil, oz. kot jim sam pravim mestni tankisti.

Naši avtomobili so torej izredno zastareli in neučinkoviti stroji v novih oblekah in z nekaj elektronskimi in računalniškimi dodatki. Za njihovo proizvodnjo se porabi enormne količine vode, materialov in energije. Ko pa jih uporabljamo pa ravno tako mečemo enormne količine energije v stran. Da ne govorimo tudi o odpadku, ko avtomobil prenehamo uporabljati. Je že res, da je nekatere avtomobile možno reciklirati bolj kot druge, da nekateri porabijo manj goriva kot drugi, da nekatere tovarne avtomobilov vlagajo v alternativne vire energije. A konec koncev se še vedno vozimo z zelo staro tehnologijo, ki je verjetno v prid le naftnim družbam. O pravih eko avtomobilih bomo verjetno lahko govorili šele takrat, ko bodo le ti na elektriko, imeli bodo po en elektro motor v vsakem kolesu, elektrika pa bo pridobljena iz obnovljivih virov.

Če za leto 2011 planirate nakup avtomobila, ne nasedajte torej raznim eko ponudbam, četudi gre za hibrid – tudi ta ni kaj dosti boljši od navadnega bencinarja.


Učinek: Premišljen nakup avtomobila

četrtek, 04. november 2010

39. Nič več porabe elektrike v »Stand-by« načinu


Kot že večkrat omenjeno porabijo različne naprave v stanju pripravljenosti (Stand-by) kar nekaj električne energije. Če za primer pogledamo televizijski sprejemnik in sprejemnik IP televizije. Skupaj porabita v stanju pripravljenosti od 10W – 15W. Če televizijski sprejemnik deluje le 4 ure na dan, ostalih 20 ur dnevno po nepotrebnem porablja energijo. Poraba v Stand-by je sicer relativno nizka, vendar ni zanemarljiva. Izračun je preprost: 0,015kW * 20ur * 365 * 0,11€/kWh = cca. 12€ na leto. Na trgu obstajajo naprave – vmesniki, ki lahko televizijo in razne druge naprave popolnoma odklopijo od električnega napajanja in ne porabljajo nobene energije več. Sam sem preizkusil vmesnik, ki po izklopu televizije po eni minuti popolnoma odklopi televizijo in IP sprejemnik. Vmesnik priklopi naprave nazaj na električno napetost takoj, ko z daljinskim upravljalnikom pritisnemo tipko (vmesnik ima IR senzor). Takšen vmesnik je možno dobiti od 15€ do 20€ v trgovini. Investicija se nam povrne v enem do dveh letih. Pred namestitvijo takšnega vmesnika preverite koliko porabijo vaše naprave v Stand-by načinu in če se vam izplača.

Učinek: manjša poraba električne energije na enostaven način

ponedeljek, 27. september 2010

38. Pripravimo peč in oljni gorilnik na novo sezono

Zima je pred vrati. Kaj je treba postoriti pri peči na kurilno olje? Peč na kurilno olje ima boljše in čistejše izgorevanje kot npr. star kotel na trda goriva, a se kljub temu na stenah naberejo saje in druge nečistoče. Te je treba pred vsako kurilno sezono temeljito očistiti, saj zmanjšujejo prenos toplote na ogrevalno vodo. Če je nečistoč veliko in čiščenje ni redno, lahko hitro pride do zmanjšanja učinkovitosti delovanja kotla od 5% do 10%. Čistimo s krtačami, ostrimi predmeti, cunjami in podobno. Za trdovratnejše nečistoče so na voljo tudi tekočine oz. spreji, ki se razpršijo po kotlu in ob zagonu gorilnika le te nečistoče izgorijo. Drugo pomembno opravilo pa je servis gorilnika. Pri servisiranju oljnega gorilnika in oljne napeljave se izvede: čiščenje ali zamenjava vseh filtrov za olje (filter na dovodu goriva, filtri na gorilniku), čiščenje kanalov in naprav za dovod zraka (kanali za dovod zraka, loputa, ventilator), čiščenje glave gorilnika, čiščenje fotocelice, menjava razpršilne šobe (enkrat na leto ali enkrat na dve leti), kontrola tesnosti cevi za olje, kontrola električne napeljave, kontrola elektrod in nastavitev po potrebi. Po kontrolah in menjavah sledijo meritve in nastavitve gorilnika za optimalno delovanje (meritve sajavosti, temperatura dimnih plinov, vlek, tlak črpalke, barva plamena…). Meritve in nastavitve izvajajo pooblaščeni serviserji z bolj ali manj napredno opremo. Po meritvah nam mora serviser izdati zapisnik meritev. Te zapisnike shranjujemo in primerjamo med posameznimi servisi skozi leta. Dobro nastavljen in redno vzdrževan gorilnik nam lahko prihrani do 10% goriva na leto, za razliko od slabo vzdrževanega. Cene rednega letnega servisa oljnega gorilnika se gibljejo med 60€ in 110€, vključno z menjavo razpršilne šobe.

Učinke: Manjša poraba goriva ob rednem vzdrževanju ogrevalne naprave


sreda, 01. september 2010

37. Pijte čim boljšo vodo – tudi s pomočjo filtrov

Pitna voda postaja vse bolj dragocena dobrina. Na trgu sicer nima tako visoke »denarne« vrednosti kot npr. nafta, zlato, baker, lahko pa je v nekem trenutku ali nekem delu sveta pitna voda neprecenljiva, kot npr. v vse pogostejših sušah, poplavah in drugih naravnih katastrofah, ko ljudje ostanejo brez pitne vode nujne za preživetje.
V Sloveniji imamo srečo, da imamo veliko vodnih virov, ki so glede na druge dele sveta relativno čisti, podnebje pa nam je tudi »zaenkrat še« naklonjeno. Zagotavljanje pitne vode in normative pitne vode v Sloveniji urejata dva predpisa, t.j. Pravilnik o oskrbi s pitno vodo (http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r07/predpis_PRAV6487.html) in Pravilnik o pitni vodi (http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r03/predpis_PRAV3713.html). Pravilnik o oskrbi s pitno vodo določa zahteve za oskrbo s pitno vodo, ki morajo biti izpolnjene pri opravljanju storitev obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja oskrbe s pitno vodo in pri lastni oskrbi prebivalcev s pitno vodo. Pravilnik o pitni vodi pa določa zahteve, ki jih mora izpolnjevati pitna voda, z namenom varovanja zdravja ljudi pred škodljivimi učinki zaradi kakršnegakoli onesnaženja pitne vode. Skladno s pravilniki mora izbrana služba redno preverjati kakovost vode (monitoring) in o tem poročati pristojnim organom ter po potrebi obveščati občane. Podatki o rezultatih laboratorijskih preskusov pitne vode, pridobljenih pri monitoringu, pa morajo biti občanom oz. uporabnikom vedno na razpolago pri upravljavcu.

Vse lepo in prav bi lahko rekli, lahko smo mirni, a vendar temu ni čisto tako. Tudi v Sloveniji se pri monitoringu pitne vode kar pogosto pokažejo odstopanja od še dovoljene količine posamezne snovi, kot določa pravilnik. Pri nekaterih vzorcih najdejo pesticide, pri drugih povečano število bakterij, uporabljajo se snovi za dezinfekcijo vode (»kloriranje«). Ministrstvo za zdravje v sodelovanju z drugimi pristojnimi službami vsako leto pripravlja letno poročilo o monitoringu in tudi siceršnjem stanju pitne vode v Sloveniji (http://www.ivz.si/?ni=115). Kot je navedeno v enem izmed zadnjih poročil (slika 30, vir: poročilo za 2009) se število vzorcev pitne vode, v katerih je ugotovljena prisotnost posameznih pesticidov, v letnem obdobju 2004, 2006 – 2009, povečuje s statistično jasno izraženim trendom naraščanja. V poročilih so navedene še druge ugotovitve. Pričakovati je, da bo pitna voda v prihodnje še bolj onesnažena. Po vsej verjetnosti je to odsev človekovega malomarnega ravnanja do vodnih virov, intenzivnega kmetovanja, uporabe pesticidov, odlaganja odpadkov, težke industrije in podobno.

Da si še naprej zagotovimo relativno dobro pitno vodo si lahko pomagamo tudi z vodnimi filtri. Sam sem mnenja, da je filter boljša, vsekakor pa cenejša rešitev, kot kupovanje vode v plastenkah. Obstajajo različni filtri za različne namene. Pred nakupom se je dobro pozanimati kakšno je trenutno stanje pitne vode v vaših vodovodih, da boste lahko kupili kar najbolj primeren filter. Trenutno stanje lahko preverite pri vašem upravljalcu vodovoda. Sam imam izkušnjo s podpultnim filtrom podjetja Ekom d.o.o. (http://www.ekom.si/) za mehansko filtracijo trdnih delcev in filtracijo s pomočjo aktivnega oglja proti kloru, pesticidom in podobno. Filter deluje dobro, voda ima boljši okus, cena izdelka pa je korektna.

Za konec… idealno bi bilo, da ne bi potrebovali niti filtrov, niti plastenk, vendar se to zdi glede na vse večje onesnaževanje le še kot privid. Vsi bi si morali prizadevati, da ohranimo vodne vire in jih ne onesnažujemo. Država bi morala pri tem odigrati ključno vlogo in narediti vse kar je možno, da se vodni viri zaščitijo in da se v tla izpušča čim manj nevarnih snovi. Bomo čez 20 let še pili vodo iz pipe ali bomo »pitno vodo« drago plačevali?






nedelja, 06. junij 2010

36. Baterije ne sodijo med mešane odpadke!

Ste tudi vi opazili, da so zadnje čase v večjih trgovskih centrih blizu blagajn nameščeni manjši zabojniki za zbiranje odpadnih baterij in akumulatorjev? Vidimo jih lahko v večjih trgovinah, poštah in še kje. Ta zbirališča imajo jasen namen. Vse izrabljene baterije in akumulatorje bi morali oddati v te posebne zabojnike ali zbirališča pri trgovcih. Baterije in akumulatorji namreč predstavljajo nevaren odpadek in nikakor ne sodijo med mešane gospodinjske odpadke, ki končajo na deponijah. Vsebujejo težke kovine kot npr. kadmij, svinec, živo srebro, nikelj. Zbrane baterije iz zbirališč nato zbiralci in predelovalci obdelujejo ter reciklirajo. Na ta način ohranimo bolj čisto naravo in prihranimo pri energiji ter surovinah za izdelavo novih baterij. Po nekaterih podatkih naj bi za izdelavo ene baterije porabili 40x do 50x več energije, kot pa je energije shranjene v bateriji.

Statistike in evidence glede količin baterij in akumulatorjev vodi ARSO. Po podatkih za leto 2007 je bilo na trg v Sloveniji danih približno 2500 ton baterij in akumulatorjev (graf, vir: Zbirka Ravnanje z odpadki, Agencija Republike Slovenije za okolje, 2007; Letna poročila, Agencija Republike Slovenije za okolje, 2008). Če le manjši del od te količine odvržemo med mešane komunalne odpadke, delamo sebi in naravi veliko škodo (pronicanje v podtalnico, kisline…). Spodbudno pri tem je to, da se količina zbranih in predelanih baterij vsako leto povečuje.

V Sloveniji področje ravnanja z odpadnimi baterijami trenutno ureja Uredba o ravnanju z baterijami in akumulatorji ter odpadnimi baterijami in akumulatorji. Uredba ureja različne vidike, od dajanja na trg, zbiranja, prevzemanja odpadnih baterij, vodenja evidenc zbiralcev in proizvajalcev baterij in podobno.
Ravnajmo torej z baterijami previdno in gospodarno, uporabljajmo jih kolikor je res nujno, odlagamo jih v posebne zabojnike, za pogoste uporabe pa si nabavimo baterije/akumulatorje za ponovno polnjenje.




Učinek: Z ločenim zbiranjem baterij do manjše količine škodljivih odpadkov.