četrtek, 04. november 2010

39. Nič več porabe elektrike v »Stand-by« načinu


Kot že večkrat omenjeno porabijo različne naprave v stanju pripravljenosti (Stand-by) kar nekaj električne energije. Če za primer pogledamo televizijski sprejemnik in sprejemnik IP televizije. Skupaj porabita v stanju pripravljenosti od 10W – 15W. Če televizijski sprejemnik deluje le 4 ure na dan, ostalih 20 ur dnevno po nepotrebnem porablja energijo. Poraba v Stand-by je sicer relativno nizka, vendar ni zanemarljiva. Izračun je preprost: 0,015kW * 20ur * 365 * 0,11€/kWh = cca. 12€ na leto. Na trgu obstajajo naprave – vmesniki, ki lahko televizijo in razne druge naprave popolnoma odklopijo od električnega napajanja in ne porabljajo nobene energije več. Sam sem preizkusil vmesnik, ki po izklopu televizije po eni minuti popolnoma odklopi televizijo in IP sprejemnik. Vmesnik priklopi naprave nazaj na električno napetost takoj, ko z daljinskim upravljalnikom pritisnemo tipko (vmesnik ima IR senzor). Takšen vmesnik je možno dobiti od 15€ do 20€ v trgovini. Investicija se nam povrne v enem do dveh letih. Pred namestitvijo takšnega vmesnika preverite koliko porabijo vaše naprave v Stand-by načinu in če se vam izplača.

Učinek: manjša poraba električne energije na enostaven način

ponedeljek, 27. september 2010

38. Pripravimo peč in oljni gorilnik na novo sezono

Zima je pred vrati. Kaj je treba postoriti pri peči na kurilno olje? Peč na kurilno olje ima boljše in čistejše izgorevanje kot npr. star kotel na trda goriva, a se kljub temu na stenah naberejo saje in druge nečistoče. Te je treba pred vsako kurilno sezono temeljito očistiti, saj zmanjšujejo prenos toplote na ogrevalno vodo. Če je nečistoč veliko in čiščenje ni redno, lahko hitro pride do zmanjšanja učinkovitosti delovanja kotla od 5% do 10%. Čistimo s krtačami, ostrimi predmeti, cunjami in podobno. Za trdovratnejše nečistoče so na voljo tudi tekočine oz. spreji, ki se razpršijo po kotlu in ob zagonu gorilnika le te nečistoče izgorijo. Drugo pomembno opravilo pa je servis gorilnika. Pri servisiranju oljnega gorilnika in oljne napeljave se izvede: čiščenje ali zamenjava vseh filtrov za olje (filter na dovodu goriva, filtri na gorilniku), čiščenje kanalov in naprav za dovod zraka (kanali za dovod zraka, loputa, ventilator), čiščenje glave gorilnika, čiščenje fotocelice, menjava razpršilne šobe (enkrat na leto ali enkrat na dve leti), kontrola tesnosti cevi za olje, kontrola električne napeljave, kontrola elektrod in nastavitev po potrebi. Po kontrolah in menjavah sledijo meritve in nastavitve gorilnika za optimalno delovanje (meritve sajavosti, temperatura dimnih plinov, vlek, tlak črpalke, barva plamena…). Meritve in nastavitve izvajajo pooblaščeni serviserji z bolj ali manj napredno opremo. Po meritvah nam mora serviser izdati zapisnik meritev. Te zapisnike shranjujemo in primerjamo med posameznimi servisi skozi leta. Dobro nastavljen in redno vzdrževan gorilnik nam lahko prihrani do 10% goriva na leto, za razliko od slabo vzdrževanega. Cene rednega letnega servisa oljnega gorilnika se gibljejo med 60€ in 110€, vključno z menjavo razpršilne šobe.

Učinke: Manjša poraba goriva ob rednem vzdrževanju ogrevalne naprave


sreda, 01. september 2010

37. Pijte čim boljšo vodo – tudi s pomočjo filtrov

Pitna voda postaja vse bolj dragocena dobrina. Na trgu sicer nima tako visoke »denarne« vrednosti kot npr. nafta, zlato, baker, lahko pa je v nekem trenutku ali nekem delu sveta pitna voda neprecenljiva, kot npr. v vse pogostejših sušah, poplavah in drugih naravnih katastrofah, ko ljudje ostanejo brez pitne vode nujne za preživetje.
V Sloveniji imamo srečo, da imamo veliko vodnih virov, ki so glede na druge dele sveta relativno čisti, podnebje pa nam je tudi »zaenkrat še« naklonjeno. Zagotavljanje pitne vode in normative pitne vode v Sloveniji urejata dva predpisa, t.j. Pravilnik o oskrbi s pitno vodo (http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r07/predpis_PRAV6487.html) in Pravilnik o pitni vodi (http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r03/predpis_PRAV3713.html). Pravilnik o oskrbi s pitno vodo določa zahteve za oskrbo s pitno vodo, ki morajo biti izpolnjene pri opravljanju storitev obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja oskrbe s pitno vodo in pri lastni oskrbi prebivalcev s pitno vodo. Pravilnik o pitni vodi pa določa zahteve, ki jih mora izpolnjevati pitna voda, z namenom varovanja zdravja ljudi pred škodljivimi učinki zaradi kakršnegakoli onesnaženja pitne vode. Skladno s pravilniki mora izbrana služba redno preverjati kakovost vode (monitoring) in o tem poročati pristojnim organom ter po potrebi obveščati občane. Podatki o rezultatih laboratorijskih preskusov pitne vode, pridobljenih pri monitoringu, pa morajo biti občanom oz. uporabnikom vedno na razpolago pri upravljavcu.

Vse lepo in prav bi lahko rekli, lahko smo mirni, a vendar temu ni čisto tako. Tudi v Sloveniji se pri monitoringu pitne vode kar pogosto pokažejo odstopanja od še dovoljene količine posamezne snovi, kot določa pravilnik. Pri nekaterih vzorcih najdejo pesticide, pri drugih povečano število bakterij, uporabljajo se snovi za dezinfekcijo vode (»kloriranje«). Ministrstvo za zdravje v sodelovanju z drugimi pristojnimi službami vsako leto pripravlja letno poročilo o monitoringu in tudi siceršnjem stanju pitne vode v Sloveniji (http://www.ivz.si/?ni=115). Kot je navedeno v enem izmed zadnjih poročil (slika 30, vir: poročilo za 2009) se število vzorcev pitne vode, v katerih je ugotovljena prisotnost posameznih pesticidov, v letnem obdobju 2004, 2006 – 2009, povečuje s statistično jasno izraženim trendom naraščanja. V poročilih so navedene še druge ugotovitve. Pričakovati je, da bo pitna voda v prihodnje še bolj onesnažena. Po vsej verjetnosti je to odsev človekovega malomarnega ravnanja do vodnih virov, intenzivnega kmetovanja, uporabe pesticidov, odlaganja odpadkov, težke industrije in podobno.

Da si še naprej zagotovimo relativno dobro pitno vodo si lahko pomagamo tudi z vodnimi filtri. Sam sem mnenja, da je filter boljša, vsekakor pa cenejša rešitev, kot kupovanje vode v plastenkah. Obstajajo različni filtri za različne namene. Pred nakupom se je dobro pozanimati kakšno je trenutno stanje pitne vode v vaših vodovodih, da boste lahko kupili kar najbolj primeren filter. Trenutno stanje lahko preverite pri vašem upravljalcu vodovoda. Sam imam izkušnjo s podpultnim filtrom podjetja Ekom d.o.o. (http://www.ekom.si/) za mehansko filtracijo trdnih delcev in filtracijo s pomočjo aktivnega oglja proti kloru, pesticidom in podobno. Filter deluje dobro, voda ima boljši okus, cena izdelka pa je korektna.

Za konec… idealno bi bilo, da ne bi potrebovali niti filtrov, niti plastenk, vendar se to zdi glede na vse večje onesnaževanje le še kot privid. Vsi bi si morali prizadevati, da ohranimo vodne vire in jih ne onesnažujemo. Država bi morala pri tem odigrati ključno vlogo in narediti vse kar je možno, da se vodni viri zaščitijo in da se v tla izpušča čim manj nevarnih snovi. Bomo čez 20 let še pili vodo iz pipe ali bomo »pitno vodo« drago plačevali?






nedelja, 06. junij 2010

36. Baterije ne sodijo med mešane odpadke!

Ste tudi vi opazili, da so zadnje čase v večjih trgovskih centrih blizu blagajn nameščeni manjši zabojniki za zbiranje odpadnih baterij in akumulatorjev? Vidimo jih lahko v večjih trgovinah, poštah in še kje. Ta zbirališča imajo jasen namen. Vse izrabljene baterije in akumulatorje bi morali oddati v te posebne zabojnike ali zbirališča pri trgovcih. Baterije in akumulatorji namreč predstavljajo nevaren odpadek in nikakor ne sodijo med mešane gospodinjske odpadke, ki končajo na deponijah. Vsebujejo težke kovine kot npr. kadmij, svinec, živo srebro, nikelj. Zbrane baterije iz zbirališč nato zbiralci in predelovalci obdelujejo ter reciklirajo. Na ta način ohranimo bolj čisto naravo in prihranimo pri energiji ter surovinah za izdelavo novih baterij. Po nekaterih podatkih naj bi za izdelavo ene baterije porabili 40x do 50x več energije, kot pa je energije shranjene v bateriji.

Statistike in evidence glede količin baterij in akumulatorjev vodi ARSO. Po podatkih za leto 2007 je bilo na trg v Sloveniji danih približno 2500 ton baterij in akumulatorjev (graf, vir: Zbirka Ravnanje z odpadki, Agencija Republike Slovenije za okolje, 2007; Letna poročila, Agencija Republike Slovenije za okolje, 2008). Če le manjši del od te količine odvržemo med mešane komunalne odpadke, delamo sebi in naravi veliko škodo (pronicanje v podtalnico, kisline…). Spodbudno pri tem je to, da se količina zbranih in predelanih baterij vsako leto povečuje.

V Sloveniji področje ravnanja z odpadnimi baterijami trenutno ureja Uredba o ravnanju z baterijami in akumulatorji ter odpadnimi baterijami in akumulatorji. Uredba ureja različne vidike, od dajanja na trg, zbiranja, prevzemanja odpadnih baterij, vodenja evidenc zbiralcev in proizvajalcev baterij in podobno.
Ravnajmo torej z baterijami previdno in gospodarno, uporabljajmo jih kolikor je res nujno, odlagamo jih v posebne zabojnike, za pogoste uporabe pa si nabavimo baterije/akumulatorje za ponovno polnjenje.




Učinek: Z ločenim zbiranjem baterij do manjše količine škodljivih odpadkov.

četrtek, 29. april 2010

35. Kako zmanjšati količino odpadkov – hierarhija ravnanja z odpadki


Mesec april je bil v znamenju odpadkov in akcije »Očistimo Slovenijo«, ki je bila zelo odmevna. Po podatkih organizatorjev je bilo v akcijo vključenih približno 12 odstotkov prebivalcev Slovenije in zbranih je bilo najmanj 60.000 kubičnih metrov odpadkov (vir: http://www.ocistimo.si/). Ne glede na različne poglede in tudi kritike nekaterih je bila akcija velik uspeh. Pri odpadkih bi lahko govorili o dveh glavnih povezanih problemih. Prvi problem je nastajanje odpadkov in drugi problem je kaj s temu odpadki narediti. Povsem logično je, da bi morali vsi težiti k temu, da nastane čimmanj odpadkov, ko pa odpadki že nastanejo, pa bi morali z njimi ravnati na način, da imajo čim manjši vpliv na okolje in zdravje ljudi.

To področje ravnanja z odpadki ureja EU direktiva o ravnanju z odpadki in pri nas v Sloveniji Uredba o ravnanju z odpadki. Tako direktiva kot uredba uvajata t.i. pet stopenjsko hierarhijo ravnanja z odpadki in sicer:
(a) preprečevanje nastajanja;
(b) priprava za ponovno uporabo;
(c) recikliranje;
(d) druga predelava, npr. energetska predelava, in
(e) odstranjevanje.


Najprej se moramo torej vsi truditi, da nastane čimmanj odpadkov. To med drugim za potrošnika pomeni, da kupujemo tisto kar res potrebujemo, da kupujemo in uporabljamo racionalno, da ne nasedamo vsaki reklami in da izdelke uporabljamo čimdlje. Če pa odpadek nastane, ga po hierarhiji poskušamo najprej ponovno uporabiti. Če oz. ko ponovna uporaba ni več možna, odpadek poskusimo reciklirati (npr. pločevinke). Četrta stopnja je druga predelava, kot npr. sežig za pridobivanje energije, zadnja in najslabša pa je varno in trajno odlaganje odpadkov. Če imamo to hierarhijo stalno pred očmi bomo dejansko zmanjšali količino odpadkov.


Učinek: Zmanjšanje količine odpadkov


nedelja, 28. februar 2010

34. Centralna regulacija ogrevanja


Zima se počasi izteka in že je čas da razmislimo kakšne ukrepe bomo izvedli na našem ogrevalnem sistemu do prihodnjega leta, da bomo še bolj prijazni do okolja in naše denarnice. Mogoče se bo komu zdelo razmišljanje o izboljšavah ogrevalnega sistema proti koncu zime nesmiselno, a vendar je to pravi čas. Predvsem so zanimive investicije pri katerih z razmeroma majhnim vložkom dosežemo velike učinke že v enem ali parih letih.


Eden takšnih ukrepov je namestitev centralne regulacije ogrevanja, katere glavna naloga je uravnavanje temperature ogrevalne vode v sistemu v odvisnosti od zunanje temperature in po želji nastavljenega časa ogrevanja. Prednosti tovrstne regulacije so (iz lastnih izkušenj):

  • temperatura ogrevalne vode se hitro prilagaja glede na zunanjo temperaturo (npr. Če zunaj začne sijati sonce se ozračje segreje, regulacija glede na to zmanjša temperaturo vode v ceveh);

  • nastavitev časa ogrevanja po lastni želji (npr. Za vsak dan se lahko nastavi kdaj začne sistem greti stanovanje in kdaj se izključi);

  • možnost nastavitve ogrevanja v nočnem času (npr. Za zelo mrzle dni bo sistem sam poskrbel, da bodo radiatorji tudi ponoči nekoliko topli – posledično lahko zjutraj hitro dosežemo delovno temperaturo sistema);

  • celotno zimo sistem deluje avtomatsko in praktično niso potrebni nobeni ročni posegi.

Največje prihranke dobimo, ko je avtomatika optimalno nastavljena, takrat dovaja v grelna telesa ravno toliko toplote, kot je objekt v danih razmerah potrebuje, oziroma ravno toliko, kot so takrat toplotne izgube objekta. Po izkušnjah lahko dosežemo od 10% do 20% prihranka – odvisno od drugih ukrepov varčevanja, ki smo jih že izvedli. Poleg navedenega so najnovejši sistemi centralnega reguliranja sposobni še marsikaj, od zaščite kotla proti kondenzaciji, krmiljenja obtočne črpalke, krmiljenja in spremljanja temperature vode v bojlerju za sanitarno vodo, reguliranje več ogrevalnih krogov hkrati, zaščito proti zmrzovanju, dodatno fino regulacijo glede na temperaturo zraka v prostorih, zaščito sistemov ogrevalnega kroga v poletnem časi in drugo.


Za enostavnejše sisteme reguliranja (npr. Enostanovanjska hiša z enim ali dvema krogoma reguliranja) se cene z montažo gibajo od 400 do 600 Evrov. Ob 10 do 20% prihrankih se nam investicija lahko povrne že v parih letih saj bomo porabili od 10% do 20% manj kurilnega olja, plina, drv ali drugega energenta. V Sloveniji imamo na trgu dobre in preizkušene rešitve, med drugim: Seltron, Firšt Rototehnika.


Osnovne komponente delovanja za enostanovanjsko hišo (prikazano na enostavni shemi): potrebujemo zunanje tipalo temperature, tipalo temperature dvižnega voda, tipalo temperature kotla, motorni pogon za mešalni ventil, centralno regulacijsko enoto in sobno enoto za fino reguliranje temperature (opcija), priklop na obtočno črpalko ogrevalnega kroga. Dodamo pa lahko še reguliranje tople sanitarne vode z dodatnim tipalom in priklopom na obtočno črpalko bojlerja. Shema okvirno prikazuje postavitev komponent.

UČINEK: Od 10% - 20% prihranka pri porabi energentov za ogrevanje stanovanj


sobota, 09. januar 2010

33. Uporaba in življenjska doba elektronskih naprav



Elektronske naprave so postale nepogrešljive v današnjem življenju in jih uporabljamo praktično na vsakem koraku (računalnik, navigator, televizija, MP3 predvajalnik, telefon…). Ker se proizvajalci trudijo izdelovati vedno bolj popolne in všečne elektronske naprave, jih ljudje razmeroma hitro menjamo. Starih se naveličamo, morda se pokvarijo in jih zavržemo. Odpadek, ki pri tem nastane, je problematičen. Običajno vsebuje veliko strupenih snovi ter različne težke kovine v manjših količinah. V Sloveniji imamo posebno uredbo, ki ureja ravnanje z odpadno električno in elektronsko opremo: Uredba o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo (http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=2006107&stevilka=4588).



Predstavljam par praktičnih nasvetov kako zmanjšati količino odpadne elektronske opreme oz. kako poskrbeti, da bo ta odpadek kar najmanj škodljiv za okolje:
  1. Dvakrat premislimo, če resnično potrebujemo novo elektronsko napravo. Morda bi zlahka živeli tudi brez nje, morda si jo lahko občasno izposodimo.
  2. Če je stara naprava v okvari, razmislimo če bi jo morda popravili in nam bo služila še nekaj let.
  3. Poskusimo delujočo napravo uporabljati čimdalje.


V kolikor se odločimo, da staro elektronsko napravo resnično zavržemo imamo več možnosti:

  1. Če naprava še deluje jo prodamo ali podarimo.
  2. Elektronsko opremo oddamo tistemu prodajalcu, kjer bomo kupili novo. Prodajalci morajo elektronski odpadek sprejeti, k temu jih zavezuje uredba.
  3. Elektronsko opremo oddamo k predelovalcu ali odstranjevalcu odpadkov (http://www.arso.gov.si/varstvo%20okolja/odpadki/podatki/)
  4. Počakamo na lokalno akcijo zbiranja odpadkov, ki jih organizirajo različne službe za ravnanje z odpadkov ter takrat varno oddamo odpadek.
Včasih lahko staro opremo z nekaj znanja predelamo v drugo uporabno napravo. Nikakor pa ne odlagajmo elektronske opreme med mešane odpadke v našo kanto ali kakšnemu sumljivemu zbiralci takšnih odpadkov. Lahko se zgodi, da tako oddana stara oprema konča na raznih divjih odlagališčih, kjer se nestrokovno razgrajuje, onesnažuje in uničuje okolje. Veliko takšne opreme konča na Kitajskem, kjer ljudje zaradi nepravilne razgradnje in pridobivanja plemenitih kovin zapravljajo svoje zdravje, med njimi tudi otroci: http://www.youtube.com/watch?v=ZHTWRYXy2gE.

Učinek: Manjša količina odpadne električne in elektronske opreme