četrtek, 03. december 2009

32. 15% znižanje porabe ogrevalne energije za 300 Evrov



V Sloveniji je še veliko stanovanjskih objektov, ki imajo nameščene starejše tipe ogrevalnih naprav, stavbe pa so manj izolirane ali pa so brez izolacije. Celotna obnova ogrevalnega sistema je velik finančni zalogaj, poleg tega je smiselno z zamenjavo ogrevalnega sistema izdelati tudi izolacijsko fasado in zamenjati okna. To pa je investicija, ki si jo danes lahko privošči le malo katera slovenska družina. Kaj narediti? Predstavljam 4 enostavne in poceni ukrepe s katerimi dokazano zmanjšamo porabo goriva za vsaj 15% (lastna izkušnja), investicija pa se lahko povrne že v enem letu. Ukrepi so naslednji:

  1. Za 5 največjih ogrevanih stanovanjskih prostorov namestimo na radiatorje termostatske ventile in nastavimo temperaturo največ 21 stopinj (izkušen obrtnik bo to naredil v parih urah, 1 termostatski ventil z glavo pa stane cca. 25 Evrov).

  2. Sami izdelamo odbojnike za radiatorje iz stiropora in odbojne folije ter jih namestimo za radiatorje.

  3. Preverimo katera okna povzročajo prepih, kupimo penasti izolacijski trak in ga sami nalepimo okoli okna po profilu.

  4. Izoliramo glavne razvodne cevi od peči, skozi hodnike do ogrevanih prostorov – npr. armaflex (v neizoliranih ceveh se izgubi veliko toplote in tako nepotrebno ogrevamo kakšno garažo ali hodnik)


Investicija v par enostavnih ukrepov se lahko povrne zelo hitro. Če npr. porabimo 2000 Evrov na leto za kurilno olje in bi s parimi enostavnimi ukrepi prihranili 15%, pomeni, da se investicija povrne že v enem letu. Po teh nekaj osnovnih ukrepih si lahko umislimo še motorni pogon za mešalni ventil, stikalno uro ter zunanje tipalo temperature, ki avtomatsko uravnava temperaturo ogrevalne vode v ceveh. S tem dodatnim ukrepom zlahka pridemo do realnega 20% zmanjšanja porabe energije. Pa ne pozabimo naslednje leto dobro očistiti peči - če je notranjost peči brez oblog se toplota na stene peči veliko boljše prenaša.



Se priporočam za komentar, če ima kdo podobno izkušnjo ali še kakšen enostaven ukrep?



Učinek: Manjša poraba energije za ogrevanje; majhna investicija z velikim učinkom

nedelja, 01. november 2009

31. Obnovimo staro štirno

Nedavno, nekaj 10 let nazaj, so se številne hiše in kmetije ponašale s štirno ali vodnjakom iz katerega se je črpala kapnica ali podtalnica. Voda se je uporabljala za pranje, zalivanje, kmetijska opravila, za kuhanje in umivanje, v primeru požara pa tudi za gašenje. Ko se je zgradilo vodovodno omrežje, so se štirne in vodnjaki pričeli opuščati, s tem pa se je žal spremenil tudi naš odnos do vode. Dandanes lahko še vidimo nekaj štirn, veliko pa je že zapuščenih in neuporabnih. Smiselno bi bilo, da prevzamemo večjo odgovornost za vodo v naši okolici, obnovimo kakšen vodnjak in vidimo kaj se je zgodilo z vodo. Morda bomo presenečeno ugotovili, da je voda še čista in uporabna, mogoče bo na njej plaval oljni madež, morda bo imela sumljiv vonj, ali pa je sploh ne bo več v vodnjaku. S tem ko bi začeli ponovno uporabljati vodo iz vodnjaka, bi dvakrat premislili s čim bomo zastrupljali vrt, kje bomo oprali škropilnico in kam zlili odplake, kam bo steklo motorno olje, ki ga morda zlijemo kar na travo na dvorišču. Če bi uporabljali podtalno vodo, bi lahko spremljali kakovost vode, nivo vode ter izdatnost vodnega vira skozi čas. Glede na čase, ki se nam obetajo zaradi vse večjega onesnaževanja in glede na ekstremne vremenske razmere, nam morda stara štirna pride še kako prav. Morda pa bi bilo koristno poznati še koga, ki zna zabijati cevi za črpanje podtalne vode, kot so to delali včasih (navrtana cev, polnjena s soljo, zabijanje) - če ima kdo izkušnjo z zabijanjem na star način se priporočam za komentar.

Pri obnovi ali gradnji vodnjaka oz. štirne ne smemo pozabiti kaj nam nalaga zakonodajalec. Zakon o vodah namreč pravi, da bi morali pridobiti vodno dovoljenje tudi za čisto navadno štirno (za uporabo podtalnice) ter jo vpisati v vodno knjigo. To pa je lahko že dejavnik, ki vpliva na odločitev nekoga ali bo obnovil štirno ali jo bo pustil vnemar. Morda pa je to izziv za občino ali kakšno podjetje, ki lahko z neko spodbudo vpliva na odločitve občanov, da vsi skupaj prevzamemo večjo odgovornost za vodo pod našimi nogami.

In ne pozabimo na dejstvo, da je na vsem svetu ogromno vode, a le 2,5% je sladke in le majhen delček te sladke vode je na voljo za uporabo človeštvu – varujmo jo!

Učinek: večja odgovornost za čisto vodo, dodaten vodni vir v primeru suše

četrtek, 15. oktober 2009

Blog 99 okolju prijaznih nasvetov postal partner kampanije "Ukrepaj zdaj!"

Letos decembra bodo na podnebni konferenci v Koebenhavnu svetovni voditelji odločali o usodi človeštva. Štiri nevladne organizacije (Umanotera, društvo Focus, Greenpeace Slovenija in mladinsko združenje Brez izgovora) so v septembru 2009 začele kampanijo "Ukrepaj zdaj!", s katero se želi informirati javnost o pomenu te konference ter zahtevati od slovenske vlade, da se zavzame za ambiciozen in pravičen podnebni dogovor. Naslov spletne strani kampanije je http://www.ukrepajzdaj.org/ na kateri je na voljo tudi peticija - vabljeni k podpisu.

Blog 99 okolju prijaznih nasvetov je postal podpornik kampanije Ukrepaj zdaj! Ukrepaj zdaj tudi ti, za začetek pa si oglej spodnji video.

sobota, 03. oktober 2009

30. Čistila, detergenti, belila, deodoranti…


Za vas imamo novo edinstveno čistilo, ki bo spremenilo vaše življenje, odslej naprej bo vse čisto kot v pravljici, madeži in bakterije so preteklost, vse je dišeče in čisto … so tudi vam znane te besed iz televizijskih oglasov? Ste morda že kdaj prešteli koliko litrov raznovrstnih kemikalij porabimo na leto v enem gospodinjstvu? Menda jih je kar okoli 200 litrov na leto. Največji paradoks pa je to, da s čistili in kemičnimi snovmi sploh ne čistimo, ampak onesnažujemo, hkrati pa z dragimi oglasi to še množično spodbujamo. Po mojem mnenju bi moralo biti na koncu televizijskih oglasov za čistila, detergente in pripravke za osebno higieno napisano nekaj podobnega kot pri alkoholu ali cigaretah … »Lahko resno škodujejo vašemu zdravju in zdravju planeta!«

Največji problem je, da praktično vsa čistila in kemikalije končajo na takšen ali drugačen način v kanalizacijskem omrežju, od tod pa preko čistilne naprave (ali tudi ne) neposredno v rekah in morjih. Koncentracije strupenih snovi povzročajo v vodah propadanje življenja (pogini rib) ali spremembo življenja. Kemična kontaminacija je vse bolj akuten problem. V primeru, da se neželene kemične snovi kopičijo v vodnih organizmih, ki jih potem tudi uživamo, imamo začarani krog.

Z nekoliko širšim pogledom na problematiko pa je hitro jasno, da čistila in detergenti ne onesnažujejo samo takrat ko jih uporabljamo, ampak puščajo za seboj sledi že prej v sami proizvodnji in nato še po uporabi kot nevaren odpadek (embalaža in ostanki kemikalij).

Kaj torej storiti? Najprej omejimo uporabo, zmanjšajmo količine kemikalij, premislimo če neko snov prav zares potrebujemo, pri kupovanju kemikalij bodimo pozorni na vsebnost škodljivih snovi (http://www.zps.si/dom-in-vrt/cistila-in-detergenti/oznacevanje-nevarnih-snovi.html?Itemid=332). Ne nasedajmo na vedno nova ultra huda čistila, ki nam jih preko ekrana skorajda polagajo v naše roke. Potem pa se poskusimo spomniti kako smo čistili včasih, morda spet uporabimo kis, časopisni papir, pralno sodo, rastlinsko milo.

Morda še namig za konec: ni vse zlato kar se sveti – in ni vse čisto kar se sveti in diši.

Učinek: manjše onesnaževanje voda ter ohranjanje življenja v vodah.

torek, 25. avgust 2009

29. Čas pospravljanja na vrtu in kompostiranje


V zadnjem delu poletja in jeseni pobiramo pridelke po naših vrtovih ter jih spravljamo za ozimnico. Kaj pa naj naredimo z vsemi odmrlimi, posušenimi ali poškodovanimi rastlinami, ko čistimo po vrtu? Pravi odgovor je kompostiranje.
Vsak dober vrtnar se zaveda, da je kompostiranje sila uporabno. Namesto, da odpadki končajo v smeteh ali v ognju, se lahko le ti koristno uporabijo za pridelavo komposta. To je zelo poceni način za ohranjanje rodovitne zemlje na vrtu in hkrati koristen za naravo. Kar potrebujemo je prostor ob vrtu v površini 1 kvadratni meter ter kompostnik, ki se lahko izdela iz malo debelejših vej ali iz lesa starega ostrešja, ki ga ne potrebujemo več. Kompostnik je lahko tudi zidan ali iz reciklirane plastične mase. Najboljši je seveda lesen, ki ga enostavno z nekaj truda izdelamo kar doma. Kompostnik naj bi imel prostornino 1m3, spodaj mora biti v stiku z zemljo, da lahko vanj pridejo organizmi potrebni za pridelavo komposta, priporočljiva je topla in delno senčna lega. Kompostiramo tako, da nalagamo plasti rastlin oz. organskih odpadkov, med plastmi pa je priporočljivo »cepiti« z zemljo. V kolikor so kompostnik in surovina pravilno pripravljeni, da lahko potekajo procesi razkrajanja, imamo v nekaj mesecih uporaben kompost za gnojenje.
Podrobnejši napotki za kompostiranje so na voljo v raznih vrtnarskih priročnikih. Kar je pomembno je to, da se za takšno predelavo odpadkov odločimo in storimo nekaj koristnega za naravo in tudi za našo denarnico, ker bomo kupili manj umetnih gnojil.

četrtek, 16. julij 2009

28. Okolju prijazne počitnice?


Smo sredi julija in smo že dobro zakorakali v počitnice. Počitnice so običajno čas ko se sprostimo, pozabimo na probleme, odpotujemo v druge kraje za kakšen teden ali dva in se vrnemo prenovljeni domov. Kaj pa okolje v tem počitniškem času? Tudi na počitnicah ne smemo pozabiti na okolje, saj so naše počitnice za naš planet čisto običajni dnevi – zemlja nima počitnic in čuti naše ravnanje prav vsak dan. Kaj lahko naredimo, da bodo naše počitnice oz. potovanje kolikor se da okolju prijazno:



  • Ob odhodu na potovanje izključimo električne aparate (razen hladilnikov in skrinj) ter zaprimo vodo.

  • V kolikor potujemo z avtom zelo dobro načrtujemo pot, da bo pot čimkrajša in bomo čimmanjkrat zašli (razne navigacijske naprave zelo olajšajo pot).

  • S seboj vzamemo toliko prtljage kot jo potrebujemo.

  • Če je možno se na dopust odpravimo po Sloveniji ali v bližnje države. Daljše poti pomenijo večje izpuste toplogrednih plinov.

  • Izbiramo počitniške destinacije, kjer se zavedajo pomena odgovornega ravnanja do okolja. Nekatere nastanitve že imajo zelene oznake, ki govorijo o prijaznosti do okolja – npr. turistične kmetije.

  • Na počitnicah ravnamo odgovorno z odpadki, porabljeno vodo za prhanje, razsvetljavo, hrano in še kaj – kot bi bili doma.

Največji vpliv na okolje pri naših počitnicah naredimo s prevozom. V kolikor se odločimo za letalo, bomo po vsej verjetnosti pustili za seboj največ toplogrednih plinov. Če enako razdaljo prevozimo z avtom bo naš izpust toplogrednih plinov na osebo običajno manjši. V kolikor pa se odločimo za javni prevoz (avtobus, vlak, avtovlak) pa bo izpust toplogrednih plinov praviloma najmanjši.


Treba pa je osvetliti še en vidik počitnic. Obstajajo namreč počitniške destinacije, kjer so za naše počitniške užitke uničili veliko narave (sekanje gozdov, gradnje umetnih počitniških otokov, sprememba celotnega območja, sprememba vegetacije, spreminjanje toka rek in voda, izsuševanje). Ali druga skrajnost, da so sredi puščave zgradili zelene oaze, pripeljali vodo iz daljnih krajev, zgradili ogromne bazene, pri čemer pa je le nekaj korakov proč od počitniškega kompleksa izredna suša, ljudje nimajo čiste vode, nimajo vode za gojenje rastlin, polno je odpadkov, ni hrane ... mi pa se lepo sončimo za zastraženim obzidjem in uživamo v izobilju. Prav je, da razmislimo tudi v teh stvareh in se odločimo ali si bomo dopustili dopustovati na takšnih lokacijah ali ne. Če takšnih lokacij ne bomo podpirali jih ne bodo gradili.


Če želite izračunati kakšen bo vaš CO2 odtis, ko se boste peljali na počitnice, lahko uporabite enega od brezplačnih kalkulatorjev, ki so na voljo (npr. http://www.energijasi.com/) ali vtipkajte v Google: CO2 footprint calculator.


Učinek: manjši izpusti toplogrednih plinov in okolju prijazne počitnice


ponedeljek, 01. junij 2009

27. Pripravimo se na boj s sušo


V mestih in tudi na vaseh je vse več asfaltiranih ali tlakovanih površin iz katerih je urejeno odvajanje padavinske vode v jaške in od tod v kanalizacijo za meteorno ali drugo odpadno vodo. S tem se ob padavinah vse manj vode zadrži v našem ožjem in širšem bivalnem okolju, tla se hitro segrejejo in osušijo, poleg tega pa izgubimo vodo, ki bi jo lahko uporabili za druge namene. Nedvomno je naše bivalno okolje zaradi tega v sušnih obdobjih še bolj suho in vroče. Po nekaterih napovedih lahko v prihodnosti tudi v Sloveniji pričakujemo še bolj sušna obdobja in druge ekstremne vremenske pojave.

Voda postaja vse bolj dragocena in prav bi bilo da z njo tako tudi ravnamo. Obstaja več preprostih rešitev s katerimi lahko meteorno vodo iz streh stanovanjskih objektov zbiramo ali neposredno uporabljamo za zalivanje okolice. Poznamo različne zbiralnike, nato črpalke za zalivanje, enostavne cisterne priključene na odtočne cevi žlebov. Ena najpreprostejša rešitev pa je neposredni izliv iz odtočne cevi žleba (slika). Z njim lahko vodo usmerimo na travnato površino ob naši hiši, zberemo deževnico v večje vedro, ali pustimo, da se okolica hiše prekomerno namoči in si nabere »rezervo« za sušno obdobje. Takšna rešitev je enostavna in uresničljiva že za nekaj evrov.

Če predpostavimo, da ima povprečna streha stanovanjske hiše 150m2 in da v juniju, juliju in avgustu pade skupaj 400mm/m2 padavin, to pomeni, da iz naše strehe po nepotrebnem skozi poletje odteče 60.000 litrov vode oz. 60m3 meteorne vode. Zakaj ne bi vsaj nekaj te vode koristno uporabili, naredili nekaj zaloge za sušne dni, zalili travnate površine, rože, tla in morebitne vrtove? Vse to brez velike investicije v vodovodne sisteme in zbiralnike. Narava nam bo hvaležna, rastline se bodo boljše počutile, ravno tako tudi mi sami.

Še večji učinek pa bomo dosegli, če bi to nalogo opravljala večina gospodinjstev. S tem bi morda dosegli, da bi bil kakšen park bolj zelen, poletja v naši okolici bolj sveža in morda bi nam uspelo celo nekoliko znižati temperaturo v naselju ali mestu. V vsakem primeru pa bi porabili manj dragocene pitne vode za zalivanje, ki jo za enkrat še lahko natočimo iz večine vodovodnih omrežij v Sloveniji. Rešitev je torej na dlani, je preprosta, poceni, zahteva le nekaj volje in zavesti posameznika.

V kolikor imate dobro izkušnjo s kakšnim kleparjem, ki vam je namestil odtočni žleb, se priporočam za odziv.


Učinek: Manjša poraba pitne vode v sušnih dneh, enostavno zalivanje.

petek, 08. maj 2009

26. Priprava tople vode v toplejših mesecih


Kurilna sezona počasi mineva, ogrevalne naprave bomo izključili, kaj pa priprava tople vode v toplejših mesecih? V gospodinjstvih se še vedno prepogosto za segrevanje tople vode v toplejšem delu leta uporabljajo neekonomični električni grelniki vode (še posebej so problematični starejši nevzdrževani grelniki vode z veliko vodnega kamna v grelniku), peči na kurilno olje ali tudi peči na drva, ki jo zakurimo vsak večer za toplo vodo. Vsi trije načini priprave tople vode so neekonomični in jih je moč zamenjati z okolju in denarnici prijaznejšimi tehnologijami. Poleg tega imajo ti starejši načini segrevanja tople vode pogosto vključen grelnik vode manjših kapacitet, kar pomeni, da se zadnji družinski član umije le še z mlačno vodo.


Osredotočiti bi se morali na izkoriščanje alternativnih virov energije za segrevanje tople vode vsaj v toplejšem delu leta. Posebej primerni za pripravo tople vode so solarni sistemi, ki za ogrevanje vode neposredno izkoriščajo sevanje sonca, in toplotne črpalke, ki za ogrevanje vode izkoriščajo ogreti okoliški zrak. Kakšna je okvirna investicija v tovrstne sisteme, če za primer vzamemo potrebe po vodi za štiričlansko družino?:


  • Nabava in montaža solarnega sistema: 2500 – 4000 Evrov (odvisno od tehnologije izbranih sončnih kolektorjev).

  • Nabava in montaža toplotne črpalke za segrevanje tople vode (zrak-voda): 1500 – 2500 Evrov.

Solarni sistem je nekoliko dražji, vendar pri obratovanju skorajda nimamo stroškov, saj je energija sonca praktično brezplačna. Vendar pa moramo pri solarnem sistemu računati tudi na strošek zavarovanja sončnih kolektorjev. Vse pogostejše so namreč padavine s točo, ki so uničile že veliko sončnih kolektorjev in je dobro da jih zavarujemo.
Nabava in montaža toplotne črpalke stane nekoliko manj kot solarni sistem, vendar pa moramo računati na nekaj obratovalnih stroškov, ker se za delovanje sistema porablja električna energija. Obratovalni stroški toplotne črpalke so bistveno manjši kot pri običajnih električnih grelnikih vode (3 – 4 krat manj). V kolikor pa izberemo toplotno črpalko, ki nam poleg segrevanja tople vode hkrati hladi še izbrani prostor, lahko prihranimo tudi pri hlajenju (primer: http://www.termotehnika.com/tc2_lu.php).
Nekaj koristnih informacij, napotkov in proizvajalcev: http://www.aure.gov.si/eknjiznica/IL_1-12.PDF, http://www.aure.gov.si/eknjiznica/IL_1-17.PDF, http://gcs.gi-zrmk.si/Svetovanje/Clanki/Grobovsek/PT17.htm, http://www.termotehnika.com/toplotna_crpalka.php, http://www.zeussolar.si/index.php?page_id=4, http://www.nova.lentherminvest.si/.

Če torej razmišljate od zamenjavi sistema za ogrevanje tople vode je vredno razmisliti o zgornjih možnostih. Sicer še vedno obstajajo nekateri strahovi pred tovrstnimi sistemi, vendar lahko tudi iz prve roke podam primer, ko toplotna črpalka za segrevanje tople vode slovenskega proizvajalca deluje že od leta 1991 brez vsakega servisa vsako leto.


Učinek: Bolj ekonomična in okolju prijazna priprava tople v toplejšem delu leta.

nedelja, 12. april 2009

25. Lonček kuhaj!


Kuhanje je vsakdanje opravilo, kjer poleg živil potrebujemo tudi energijo. Energijo za kuhanje nam danes dajejo bodisi plin, drva ali elektrika. Ker je energija vse dražja, poleg tega s porabo energije vplivamo na okolje (izpusti CO2, saje, drugi plini), moramo poznati načine kako varčevati.

Kuhanje se zdi na prvi pogled tako samoumevno, da le redko kdo pomisli, da bi se dalo pri tem opravilu kaj prihraniti ali zmanjšati vpliv na okolje. Oglejmo si nekaj praktičnih ukrepov pri kuhanju, ki ne zahtevajo veliko napora, imajo pa velike učinke:

  • Če je le mogoče uporabljajmo pokrovko. Z uporabo pokrovke porabimo približno 25% manj energije da voda zavre in do 50% manj energije med samim kuhanjem.
  • Ko voda ali jed zavre, moramo takoj zmanjšati moč gretja tako, da bo jed vrela pri minimalni porabi energije.
  • V posodo nalijmo toliko vode kot jo potrebujemo in ne več.
  • Skoraj vsak štedilnik že ima uro s katero nastavimo čas kuhanja ali čas zvonjenja, ki nas opozori, da je jed kuhana. Ure moramo uporabljati, saj tako preprečimo, da bi se jed kuhala predolgo, hkrati pa zmanjšamo porabo energije.
  • Če uporabljamo lonec na pritisk lahko prihranimo tudi do 50% energije.
  • Premer dna lonca naj se ujema s premerom kuhalne površine.
  • Ko se odločamo za nakup novega štedilnika, kupimo čimbolj učinkovito tehnologijo. Najslabši so električni grelniki z debelimi kuhalnimi ploščami, kjer se tehnologija ni kaj prida spremenila že dobrih 20 let. Nekoliko boljši so sevalni oz. radiacijski grelniki (steklokeramične plošče) ter plinski grelniki. Ena bolj učinkovitih tehnologij pa so indukcijski grelniki v steklokeramičnih ploščah – pri teh moramo paziti da imamo pravo posodo.
  • Izogibajmo se večurnemu segrevanju hrane (npr. za družinske člane, ki zaradi obveznosti pridejo na kosilo kasneje).
  • Kuhajmo jedi v takšnih količinah, da ne bo preveč odpadka.

Poleg varčevanja z energijo lahko naredimo pri kuhanju še korak dlje in pazimo kaj damo v lonec ter tako še dodatno zmanjšamo vpliv na okolje. To naredimo na primer tako, da kuhamo manj mesa, da uporabljamo zelenjavo iz domačega vrta ali od lokalnega proizvajalca, da uporabljamo ekološko pridelane vrtnine in sadje ter nenazadnje da pozabimo na živila, ki so pripeljana iz daljnih dežel in je bilo za njihovo predelavo in prevoz porabljene ogromno energije in kemičnih dodatkov.

Učinek: Manjša poraba energije in okusnejše jedi

sobota, 21. marec 2009

24. Kam s starim mobilnim telefonom?


Našega vse hitrejšega življenja si skorajda ne moremo več predstavljati brez mobilnega telefona. Po raziskavi RIS (Raba Interneta v Sloveniji), ki je bila izvedena leta 2005/2006, Slovenci menjamo mobilne telefone v povprečju vsakih 22 mesecev. Če samo za primer vzamemo, da v Sloveniji obstaja npr. 2 milijona mobilnih telefonov, bi to pomenilo, da se jih vsak mesec zamenja oz. odvrže v povprečju 90.000. In kam se odvržejo ti telefoni? Nekateri verjetno kar v koš, drugi ostajajo doma v predalih, nekaj pa jih gre verjetno v varno uničenje. Uporabniki mobilnih telefonov bi se morali zavedati, da je telefon zelo nevaren odpadek, ki poleg plastike in kovine vsebuje veliko število nevarnih snovi v majhnih količinah, npr.: kadmij, cink, berilij, litij, arzen, baker, zlato in še kaj bi se našlo. Mobilni telefon zato predstavlja zelo nevaren odpadek. Če ga odvržemo v naravi lahko onesnaži veliko količine vode.
K sreči pa je možno mobilni telefon reciklirati. Po nekaterih podatkih je možna celo 80% reciklaža mobilnega telefona, obstajajo pa tudi podjetja, ki telefone najprej pregledajo in v primeru, da so še delujoči, jih pripravijo za prodajo v revnejše države. Seveda pa se tu postavi vprašanje ali smo dovolj okolju prijazni in te telefone res odvržemo na pravih mestih, da je možna nadaljnja reciklaža? K sreči že imamo ustrezno zakonodajo in tudi zavedanje ljudi se povečuje. Prodajalci in mobilni operaterji vzamejo stare telefone nazaj ter jih posredujejo predelovalcem elektronskih odpadkov. Lep primer tovrstnega zavedanja je Si.mobil, ki v okviru koncepta re.misli sprejema odslužene telefone ter jih posreduje predelovalcu, hkrati pa za to zeleno dejanje, ker ste prinesli star telefon, prejmete še darilce.

Zanimiv video o predelavi mobilnih telefonov in zavedanju o tem: Video o predelavi telefonov: http://www.youtube.com/watch?gl=GB&hl=en-GB&v=UkbpiL9UsY8


Učinek: Manjše onesnaževanje ob pravilnem odlaganju mobilnih telefonov. Ohranjanje naravnih surovin z recikliranjem starih mobilnih telefonov.

sreda, 25. februar 2009

23. Koliko elektrike porabijo »izključene« naprave?


Električne naprave (kot so na primer: televizija, računalnik, glasbeni stolp) porabljajo električno energijo tudi ko jih mi ne uporabljamo. Teh električnih naprav običajno po uporabi ne izključimo popolno, torej ne izvlečemo vtikača iz omrežne vtičnice, ampak jih izključimo le v tako imenovano stanje pripravljenosti ali angleško »Stand By«. To stanje pripravljenosti pa porablja električno energijo noč in dan. Poraba oz. moč računalnika (računalnik, monitor, zvočniki in tiskalnik) v stanju pripravljenosti je od 10W do 15W, televizije od 5W do 10W. Če za primer vzamemo hišni računalnik, to pomeni, da nam »izključen« računalnik še vedno porabi toliko energije, kot bi dneve in noči stalno gorela ena varčna žarnica. Povprečen računalnik tako v stanju pripravljenosti porabi približno 130KWh na leto ali 13 Evrov na leto. Res da to ni veliko za družinski proračun, vendar ker je teh naprav v gospodinjstvih veliko, varčevanje in skrb za okolje pa vse večja, tudi to ni zanemarljivo.
Nepotrebno porabo električne energije lahko zmanjšamo tako, da med napravo in stensko vtičnico namestimo razdelilnik s tipko za popolni izklop (ki jo po uporabi naprave seveda izklopimo - na sliki), da napravo izklopimo s posebnim gumbom na napravi sami v kolikor obstaja ali da izvlečemo vtič iz električne vtičnice. Primer: V kolikor kupimo en razdelilnik za 5 Evrov s tipko za izklop in ga namestimo pred računalniške naprave ter po uporabi redno izklapljamo, se nam nakup lahko povrne v roku pol leta.

Učinek: Manjša poraba električne energije pri napravah v stanju pripravljenosti

sobota, 07. februar 2009

22. Baterije


Kot potrošnik se vsak dan srečujemo z neštetimi elektronskimi napravami, ki potrebujejo za svoje delovanje baterije. Na primer: MP3 predvajalnik, CD prenosni predvajalnik, avtomobili na baterije, svetilke, prenosni radio, razne igrače na baterije in podobno. Že dolgo pa so na trgu tudi baterije za ponovno polnjenje, ki bi jih po mojem mnenju morali uporabljati v vseh malo bolj potratnih elektronskih napravah na baterije (zgoraj našteto). Potrošniki bi se morali zavedati, da 4 alkalne (navadne) baterije stanejo cca. 4€, nek srednje kakovostni polnilnik in štiri baterije za polnjenje pa stanejo cca. 40€. Investicija v polnilnik in baterije za polnjenje se nam torej povrne že po 10 polnjenjih. Proizvajalci baterij za polnjenje pa zagotavljajo možnost ponovnega polnjenja baterij tudi do 1000 krat. Prihranek je torej več kot očiten, strošek vsakega ponovnega polnjenja kompleta 4-ih baterij (npr. Mignon) pa je skoraj zanemarljiv.
Poleg prihranka v denarju pa je zelo pomemben tudi okoljski “prihranek”. Ob vsakem nakupu baterij le te pomenijo tudi odpadek po odsluženi uporabi. Baterije so nevarni odpadki, vsebujejo škodljive snovi in težke kovine (kadmij, živo srebro, svinec) ter jih je prepovedano odlagati med ostale gospodinjske odpadke. Vse odpadne baterije moramo prinesti nazaj v trgovino kjer smo jih kupili ali na posebna zbirna mesta. Če kupimo baterije za ponovno polnjenje naredimo bistveno manj škode okolju, bistveno manj odpadka.
Še nasvet: včasih se kakšen uporabnik pritožuje, da imajo baterije za ponovno polnjenje samo 1,2 V napetosti (npr. Tip Mignon), navadne alkaline pa imajo 1,5 V. To pomeni, da nekatere naprave ne bodo dobro delovale z baterijami za polnjenje. Dejstvo je, da je danes že velika večina naprav prilagojenih na baterije za polnjenje in nekoliko nižjo napetost. V kolikor pa kakšna naprava res potrebuje 1,5 V, pa je možno na trgu dobiti tudi takšne baterije za ponovno polnjenje (RAM – Rechargeable Alkaline Manganese).

sobota, 17. januar 2009

21. Pitna voda iz vodovoda


Nedavno sem imel priložnost videti primerjavo analize pitne vode iz ljubljanskega vodovodnega omrežja in analize ene od bolj znanih embaliranih vod (plastenke), ki jih pogosto kupujemo. Primerjava je pokazala, da je voda iz vodovoda ravno tako v vseh mejah normale (po pravilniku) kakor tudi voda v plastenkah. Za nekaj parametrov se je voda iz vodovoda izkazala celo boljše. V nekaterih vodovodih je možno dosegati stalno mikrobiološko skladnost pitne vode celo z nižjim kloriranjem, kot je sicer dovoljeno. Vse to pomeni, da smo v Sloveniji lahko zelo zadovoljni, da še vedno lahko pijemo pitno vodo iz vodovodnega omrežja. Predlagam, da se pozanimate pri upravljalcu vašega vodovoda o zadnjih analizah pitne vode in se prepričate, če je tudi pri vas voda zares pitna. Upravljalec bi vam moral te analize pokazati. Zakaj bi torej kupovali številne plastenke in pridno pridelovali odpadke, če si lahko natočimo praktično enako vodo tudi iz pipe.
Za primer vzemimo 4 člansko družino. Če vsak član spije doma na dan vsaj 1 liter vode je to 4 litre na dan. Za 30 dni znese 120 litrov, ali preračunano v plastenke je to 80 plastenk ali preračunano v denar je to cca. 35 Evrov na mesec ali 420 Evrov na leto. Če vas še skrbi pa si za ta denar lahko privoščite tudi zelo kakovostne filtre vode. V kolikor imate drugačne izkušnje se priporočam za komentar.
Nekaj zanimivosti si preberite tudi na http://www.pitna-voda.si/ (ni najbolj ažurna stran, vendar pojasni pojme pitne vode, monitoring in še kaj).
Pa poskrbimo, da bodo viri čiste vode ostali še naprej čist.
Učinek: nižji stroški za pitno vodo in manj odpadne embalaže