nedelja, 12. april 2009

25. Lonček kuhaj!


Kuhanje je vsakdanje opravilo, kjer poleg živil potrebujemo tudi energijo. Energijo za kuhanje nam danes dajejo bodisi plin, drva ali elektrika. Ker je energija vse dražja, poleg tega s porabo energije vplivamo na okolje (izpusti CO2, saje, drugi plini), moramo poznati načine kako varčevati.

Kuhanje se zdi na prvi pogled tako samoumevno, da le redko kdo pomisli, da bi se dalo pri tem opravilu kaj prihraniti ali zmanjšati vpliv na okolje. Oglejmo si nekaj praktičnih ukrepov pri kuhanju, ki ne zahtevajo veliko napora, imajo pa velike učinke:

  • Če je le mogoče uporabljajmo pokrovko. Z uporabo pokrovke porabimo približno 25% manj energije da voda zavre in do 50% manj energije med samim kuhanjem.
  • Ko voda ali jed zavre, moramo takoj zmanjšati moč gretja tako, da bo jed vrela pri minimalni porabi energije.
  • V posodo nalijmo toliko vode kot jo potrebujemo in ne več.
  • Skoraj vsak štedilnik že ima uro s katero nastavimo čas kuhanja ali čas zvonjenja, ki nas opozori, da je jed kuhana. Ure moramo uporabljati, saj tako preprečimo, da bi se jed kuhala predolgo, hkrati pa zmanjšamo porabo energije.
  • Če uporabljamo lonec na pritisk lahko prihranimo tudi do 50% energije.
  • Premer dna lonca naj se ujema s premerom kuhalne površine.
  • Ko se odločamo za nakup novega štedilnika, kupimo čimbolj učinkovito tehnologijo. Najslabši so električni grelniki z debelimi kuhalnimi ploščami, kjer se tehnologija ni kaj prida spremenila že dobrih 20 let. Nekoliko boljši so sevalni oz. radiacijski grelniki (steklokeramične plošče) ter plinski grelniki. Ena bolj učinkovitih tehnologij pa so indukcijski grelniki v steklokeramičnih ploščah – pri teh moramo paziti da imamo pravo posodo.
  • Izogibajmo se večurnemu segrevanju hrane (npr. za družinske člane, ki zaradi obveznosti pridejo na kosilo kasneje).
  • Kuhajmo jedi v takšnih količinah, da ne bo preveč odpadka.

Poleg varčevanja z energijo lahko naredimo pri kuhanju še korak dlje in pazimo kaj damo v lonec ter tako še dodatno zmanjšamo vpliv na okolje. To naredimo na primer tako, da kuhamo manj mesa, da uporabljamo zelenjavo iz domačega vrta ali od lokalnega proizvajalca, da uporabljamo ekološko pridelane vrtnine in sadje ter nenazadnje da pozabimo na živila, ki so pripeljana iz daljnih dežel in je bilo za njihovo predelavo in prevoz porabljene ogromno energije in kemičnih dodatkov.

Učinek: Manjša poraba energije in okusnejše jedi

sobota, 21. marec 2009

24. Kam s starim mobilnim telefonom?


Našega vse hitrejšega življenja si skorajda ne moremo več predstavljati brez mobilnega telefona. Po raziskavi RIS (Raba Interneta v Sloveniji), ki je bila izvedena leta 2005/2006, Slovenci menjamo mobilne telefone v povprečju vsakih 22 mesecev. Če samo za primer vzamemo, da v Sloveniji obstaja npr. 2 milijona mobilnih telefonov, bi to pomenilo, da se jih vsak mesec zamenja oz. odvrže v povprečju 90.000. In kam se odvržejo ti telefoni? Nekateri verjetno kar v koš, drugi ostajajo doma v predalih, nekaj pa jih gre verjetno v varno uničenje. Uporabniki mobilnih telefonov bi se morali zavedati, da je telefon zelo nevaren odpadek, ki poleg plastike in kovine vsebuje veliko število nevarnih snovi v majhnih količinah, npr.: kadmij, cink, berilij, litij, arzen, baker, zlato in še kaj bi se našlo. Mobilni telefon zato predstavlja zelo nevaren odpadek. Če ga odvržemo v naravi lahko onesnaži veliko količine vode.
K sreči pa je možno mobilni telefon reciklirati. Po nekaterih podatkih je možna celo 80% reciklaža mobilnega telefona, obstajajo pa tudi podjetja, ki telefone najprej pregledajo in v primeru, da so še delujoči, jih pripravijo za prodajo v revnejše države. Seveda pa se tu postavi vprašanje ali smo dovolj okolju prijazni in te telefone res odvržemo na pravih mestih, da je možna nadaljnja reciklaža? K sreči že imamo ustrezno zakonodajo in tudi zavedanje ljudi se povečuje. Prodajalci in mobilni operaterji vzamejo stare telefone nazaj ter jih posredujejo predelovalcem elektronskih odpadkov. Lep primer tovrstnega zavedanja je Si.mobil, ki v okviru koncepta re.misli sprejema odslužene telefone ter jih posreduje predelovalcu, hkrati pa za to zeleno dejanje, ker ste prinesli star telefon, prejmete še darilce.

Zanimiv video o predelavi mobilnih telefonov in zavedanju o tem: Video o predelavi telefonov: http://www.youtube.com/watch?gl=GB&hl=en-GB&v=UkbpiL9UsY8


Učinek: Manjše onesnaževanje ob pravilnem odlaganju mobilnih telefonov. Ohranjanje naravnih surovin z recikliranjem starih mobilnih telefonov.

sreda, 25. februar 2009

23. Koliko elektrike porabijo »izključene« naprave?


Električne naprave (kot so na primer: televizija, računalnik, glasbeni stolp) porabljajo električno energijo tudi ko jih mi ne uporabljamo. Teh električnih naprav običajno po uporabi ne izključimo popolno, torej ne izvlečemo vtikača iz omrežne vtičnice, ampak jih izključimo le v tako imenovano stanje pripravljenosti ali angleško »Stand By«. To stanje pripravljenosti pa porablja električno energijo noč in dan. Poraba oz. moč računalnika (računalnik, monitor, zvočniki in tiskalnik) v stanju pripravljenosti je od 10W do 15W, televizije od 5W do 10W. Če za primer vzamemo hišni računalnik, to pomeni, da nam »izključen« računalnik še vedno porabi toliko energije, kot bi dneve in noči stalno gorela ena varčna žarnica. Povprečen računalnik tako v stanju pripravljenosti porabi približno 130KWh na leto ali 13 Evrov na leto. Res da to ni veliko za družinski proračun, vendar ker je teh naprav v gospodinjstvih veliko, varčevanje in skrb za okolje pa vse večja, tudi to ni zanemarljivo.
Nepotrebno porabo električne energije lahko zmanjšamo tako, da med napravo in stensko vtičnico namestimo razdelilnik s tipko za popolni izklop (ki jo po uporabi naprave seveda izklopimo - na sliki), da napravo izklopimo s posebnim gumbom na napravi sami v kolikor obstaja ali da izvlečemo vtič iz električne vtičnice. Primer: V kolikor kupimo en razdelilnik za 5 Evrov s tipko za izklop in ga namestimo pred računalniške naprave ter po uporabi redno izklapljamo, se nam nakup lahko povrne v roku pol leta.

Učinek: Manjša poraba električne energije pri napravah v stanju pripravljenosti

sobota, 7. februar 2009

22. Baterije


Kot potrošnik se vsak dan srečujemo z neštetimi elektronskimi napravami, ki potrebujejo za svoje delovanje baterije. Na primer: MP3 predvajalnik, CD prenosni predvajalnik, avtomobili na baterije, svetilke, prenosni radio, razne igrače na baterije in podobno. Že dolgo pa so na trgu tudi baterije za ponovno polnjenje, ki bi jih po mojem mnenju morali uporabljati v vseh malo bolj potratnih elektronskih napravah na baterije (zgoraj našteto). Potrošniki bi se morali zavedati, da 4 alkalne (navadne) baterije stanejo cca. 4€, nek srednje kakovostni polnilnik in štiri baterije za polnjenje pa stanejo cca. 40€. Investicija v polnilnik in baterije za polnjenje se nam torej povrne že po 10 polnjenjih. Proizvajalci baterij za polnjenje pa zagotavljajo možnost ponovnega polnjenja baterij tudi do 1000 krat. Prihranek je torej več kot očiten, strošek vsakega ponovnega polnjenja kompleta 4-ih baterij (npr. Mignon) pa je skoraj zanemarljiv.
Poleg prihranka v denarju pa je zelo pomemben tudi okoljski “prihranek”. Ob vsakem nakupu baterij le te pomenijo tudi odpadek po odsluženi uporabi. Baterije so nevarni odpadki, vsebujejo škodljive snovi in težke kovine (kadmij, živo srebro, svinec) ter jih je prepovedano odlagati med ostale gospodinjske odpadke. Vse odpadne baterije moramo prinesti nazaj v trgovino kjer smo jih kupili ali na posebna zbirna mesta. Če kupimo baterije za ponovno polnjenje naredimo bistveno manj škode okolju, bistveno manj odpadka.
Še nasvet: včasih se kakšen uporabnik pritožuje, da imajo baterije za ponovno polnjenje samo 1,2 V napetosti (npr. Tip Mignon), navadne alkaline pa imajo 1,5 V. To pomeni, da nekatere naprave ne bodo dobro delovale z baterijami za polnjenje. Dejstvo je, da je danes že velika večina naprav prilagojenih na baterije za polnjenje in nekoliko nižjo napetost. V kolikor pa kakšna naprava res potrebuje 1,5 V, pa je možno na trgu dobiti tudi takšne baterije za ponovno polnjenje (RAM – Rechargeable Alkaline Manganese).

sobota, 17. januar 2009

21. Pitna voda iz vodovoda


Nedavno sem imel priložnost videti primerjavo analize pitne vode iz ljubljanskega vodovodnega omrežja in analize ene od bolj znanih embaliranih vod (plastenke), ki jih pogosto kupujemo. Primerjava je pokazala, da je voda iz vodovoda ravno tako v vseh mejah normale (po pravilniku) kakor tudi voda v plastenkah. Za nekaj parametrov se je voda iz vodovoda izkazala celo boljše. V nekaterih vodovodih je možno dosegati stalno mikrobiološko skladnost pitne vode celo z nižjim kloriranjem, kot je sicer dovoljeno. Vse to pomeni, da smo v Sloveniji lahko zelo zadovoljni, da še vedno lahko pijemo pitno vodo iz vodovodnega omrežja. Predlagam, da se pozanimate pri upravljalcu vašega vodovoda o zadnjih analizah pitne vode in se prepričate, če je tudi pri vas voda zares pitna. Upravljalec bi vam moral te analize pokazati. Zakaj bi torej kupovali številne plastenke in pridno pridelovali odpadke, če si lahko natočimo praktično enako vodo tudi iz pipe.
Za primer vzemimo 4 člansko družino. Če vsak član spije doma na dan vsaj 1 liter vode je to 4 litre na dan. Za 30 dni znese 120 litrov, ali preračunano v plastenke je to 80 plastenk ali preračunano v denar je to cca. 35 Evrov na mesec ali 420 Evrov na leto. Če vas še skrbi pa si za ta denar lahko privoščite tudi zelo kakovostne filtre vode. V kolikor imate drugačne izkušnje se priporočam za komentar.
Nekaj zanimivosti si preberite tudi na http://www.pitna-voda.si/ (ni najbolj ažurna stran, vendar pojasni pojme pitne vode, monitoring in še kaj).
Pa poskrbimo, da bodo viri čiste vode ostali še naprej čist.
Učinek: nižji stroški za pitno vodo in manj odpadne embalaže