24. Kam s starim mobilnim telefonom?

Našega vse hitrejšega življenja si skorajda ne moremo več predstavljati brez mobilnega telefona. Po raziskavi RIS (Raba Interneta v Sloveniji), ki je bila izvedena leta 2005/2006, Slovenci menjamo mobilne telefone v povprečju vsakih 22 mesecev. Če samo za primer vzamemo, da v Sloveniji obstaja npr. 2 milijona mobilnih telefonov, bi to pomenilo, da se jih vsak mesec zamenja oz. odvrže v povprečju 90.000. In kam se odvržejo ti telefoni? Nekateri verjetno kar v koš, drugi ostajajo doma v predalih, nekaj pa jih gre verjetno v varno uničenje. Uporabniki mobilnih telefonov bi se morali zavedati, da je telefon zelo nevaren odpadek, ki poleg plastike in kovine vsebuje veliko število nevarnih snovi v majhnih količinah, npr.: kadmij, cink, berilij, litij, arzen, baker, zlato in še kaj bi se našlo. Mobilni telefon zato predstavlja zelo nevaren odpadek. Če ga odvržemo v naravi lahko onesnaži veliko količine vode.
K sreči pa je možno mobilni telefon reciklirati. Po nekaterih podatkih je možna celo 80% reciklaža mobilnega telefona, obstajajo pa tudi podjetja, ki telefone najprej pregledajo in v primeru, da so še delujoči, jih pripravijo za prodajo v revnejše države. Seveda pa se tu postavi vprašanje ali smo dovolj okolju prijazni in te telefone res odvržemo na pravih mestih, da je možna nadaljnja reciklaža? K sreči že imamo ustrezno zakonodajo in tudi zavedanje ljudi se povečuje. Prodajalci in mobilni operaterji vzamejo stare telefone nazaj ter jih posredujejo predelovalcem elektronskih odpadkov. Lep primer tovrstnega zavedanja je Si.mobil, ki v okviru koncepta re.misli sprejema odslužene telefone ter jih posreduje predelovalcu, hkrati pa za to zeleno dejanje, ker ste prinesli star telefon, prejmete še darilce.

Zanimiv video o predelavi mobilnih telefonov in zavedanju o tem: Video o predelavi telefonov: http://www.youtube.com/watch?gl=GB&hl=en-GB&v=UkbpiL9UsY8

Učinek: Manjše onesnaževanje ob pravilnem odlaganju mobilnih telefonov. Ohranjanje naravnih surovin z recikliranjem starih mobilnih telefonov.

23. Koliko elektrike porabijo »izključene« naprave?

Električne naprave (kot so na primer: televizija, računalnik, glasbeni stolp) porabljajo električno energijo tudi ko jih mi ne uporabljamo. Teh električnih naprav običajno po uporabi ne izključimo popolno, torej ne izvlečemo vtikača iz omrežne vtičnice, ampak jih izključimo le v tako imenovano stanje pripravljenosti ali angleško »Stand By«. To stanje pripravljenosti pa porablja električno energijo noč in dan. Poraba oz. moč računalnika (računalnik, monitor, zvočniki in tiskalnik) v stanju pripravljenosti je od 10W do 15W, televizije od 5W do 10W. Če za primer vzamemo hišni računalnik, to pomeni, da nam »izključen« računalnik še vedno porabi toliko energije, kot bi dneve in noči stalno gorela ena varčna žarnica. Povprečen računalnik tako v stanju pripravljenosti porabi približno 130KWh na leto ali 13 Evrov na leto. Res da to ni veliko za družinski proračun, vendar ker je teh naprav v gospodinjstvih veliko, varčevanje in skrb za okolje pa vse večja, tudi to ni zanemarljivo.
Nepotrebno porabo električne energije lahko zmanjšamo tako, da med napravo in stensko vtičnico namestimo razdelilnik s tipko za popolni izklop (ki jo po uporabi naprave seveda izklopimo - na sliki), da napravo izklopimo s posebnim gumbom na napravi sami v kolikor obstaja ali da izvlečemo vtič iz električne vtičnice. Primer: V kolikor kupimo en razdelilnik za 5 Evrov s tipko za izklop in ga namestimo pred računalniške naprave ter po uporabi redno izklapljamo, se nam nakup lahko povrne v roku pol leta.

Učinek: Manjša poraba električne energije pri napravah v stanju pripravljenosti

22. Baterije

Kot potrošnik se vsak dan srečujemo z neštetimi elektronskimi napravami, ki potrebujejo za svoje delovanje baterije. Na primer: MP3 predvajalnik, CD prenosni predvajalnik, avtomobili na baterije, svetilke, prenosni radio, razne igrače na baterije in podobno. Že dolgo pa so na trgu tudi baterije za ponovno polnjenje, ki bi jih po mojem mnenju morali uporabljati v vseh malo bolj potratnih elektronskih napravah na baterije (zgoraj našteto). Potrošniki bi se morali zavedati, da 4 alkalne (navadne) baterije stanejo cca. 4€, nek srednje kakovostni polnilnik in štiri baterije za polnjenje pa stanejo cca. 40€. Investicija v polnilnik in baterije za polnjenje se nam torej povrne že po 10 polnjenjih. Proizvajalci baterij za polnjenje pa zagotavljajo možnost ponovnega polnjenja baterij tudi do 1000 krat. Prihranek je torej več kot očiten, strošek vsakega ponovnega polnjenja kompleta 4-ih baterij (npr. Mignon) pa je skoraj zanemarljiv.
Poleg prihranka v denarju pa je zelo pomemben tudi okoljski “prihranek”. Ob vsakem nakupu baterij le te pomenijo tudi odpadek po odsluženi uporabi. Baterije so nevarni odpadki, vsebujejo škodljive snovi in težke kovine (kadmij, živo srebro, svinec) ter jih je prepovedano odlagati med ostale gospodinjske odpadke. Vse odpadne baterije moramo prinesti nazaj v trgovino kjer smo jih kupili ali na posebna zbirna mesta. Če kupimo baterije za ponovno polnjenje naredimo bistveno manj škode okolju, bistveno manj odpadka.
Še nasvet: včasih se kakšen uporabnik pritožuje, da imajo baterije za ponovno polnjenje samo 1,2 V napetosti (npr. Tip Mignon), navadne alkaline pa imajo 1,5 V. To pomeni, da nekatere naprave ne bodo dobro delovale z baterijami za polnjenje. Dejstvo je, da je danes že velika večina naprav prilagojenih na baterije za polnjenje in nekoliko nižjo napetost. V kolikor pa kakšna naprava res potrebuje 1,5 V, pa je možno na trgu dobiti tudi takšne baterije za ponovno polnjenje (RAM – Rechargeable Alkaline Manganese).

21. Pitna voda iz vodovoda

Nedavno sem imel priložnost videti primerjavo analize pitne vode iz ljubljanskega vodovodnega omrežja in analize ene od bolj znanih embaliranih vod (plastenke), ki jih pogosto kupujemo. Primerjava je pokazala, da je voda iz vodovoda ravno tako v vseh mejah normale (po pravilniku) kakor tudi voda v plastenkah. Za nekaj parametrov se je voda iz vodovoda izkazala celo boljše. V nekaterih vodovodih je možno dosegati stalno mikrobiološko skladnost pitne vode celo z nižjim kloriranjem, kot je sicer dovoljeno. Vse to pomeni, da smo v Sloveniji lahko zelo zadovoljni, da še vedno lahko pijemo pitno vodo iz vodovodnega omrežja. Predlagam, da se pozanimate pri upravljalcu vašega vodovoda o zadnjih analizah pitne vode in se prepričate, če je tudi pri vas voda zares pitna. Upravljalec bi vam moral te analize pokazati. Zakaj bi torej kupovali številne plastenke in pridno pridelovali odpadke, če si lahko natočimo praktično enako vodo tudi iz pipe.
Za primer vzemimo 4 člansko družino. Če vsak član spije doma na dan vsaj 1 liter vode je to 4 litre na dan. Za 30 dni znese 120 litrov, ali preračunano v plastenke je to 80 plastenk ali preračunano v denar je to cca. 35 Evrov na mesec ali 420 Evrov na leto. Če vas še skrbi pa si za ta denar lahko privoščite tudi zelo kakovostne filtre vode. V kolikor imate drugačne izkušnje se priporočam za komentar.
Nekaj zanimivosti si preberite tudi na http://www.pitna-voda.si/ (ni najbolj ažurna stran, vendar pojasni pojme pitne vode, monitoring in še kaj).

Pa poskrbimo, da bodo viri čiste vode ostali še naprej čist.

Učinek: nižji stroški za pitno vodo in manj odpadne embalaže

20. Praznični je čas

V času praznikov, zabav in nakupovanja se pogosto pozabi na naše okolje. Mislimo si, “ah saj je samo enkrat na leto, to se ne bo poznalo”. Pa vendarle se vpliv vse pogostejših in bogatejših praznikov v razvitem svetu še kako pozna na okolju. Pomislimo na številne darilne vrečke, bogata darila za katere se porabi mnogo energije (nafte, vode, surovin), številne prepotovane kilometre v tekmi za prav posebnimi darili, številne transporte iz tujih držav, da ne pomislimo potem še na številne odpadke. Moje mnenje je, da prazniki izgubljajo svoj pravi pomen.
Ker pa je ”99 Okolju prijaznih nasvetov” usmerjen k praktičnim rešitvam poglejmo primer z novoletno jelko. Verjetno ste se že mnogi vprašali ali je boljše če greste vsako leto v gozd po novo naravno smrečico, ali je morda boljše, če si kupite umetno po vašem okusu. Odgovor ni preprost, na to temo poteka mnogo debat na internetu, oblikovala so se celo združenja, ki se zavzemajo za to, katero drevesce je manj škodljivo okolju. Pogosto so za raznimi ”okoljskimi argumenti” skriti finančni motivi. Po raznih prebranih debatah menim, da sta obe rešitvi dobri, vendar pod pogojem:

• Za naravno drevesce: če vsako leto posekamo eno drevesce v gozdu, potem moramo vsako leto tudi posaditi ali vzgojiti eno drevesce.
  


• Za umetno drevesce: Če kupimo umetno drevesce, potem naj bo to takšno, da je čimbolj obstojno, pazimo na njega, ne izpostavljajmo ga direktni svetlobi, vročini iz radiatorja, ko ni v uporabi naj bo v temnem prostoru ... in seveda uporabljajmo ga čimveč let.

Imamo pa tudi okolju bolj prijazno alternativo. Posadimo svoje drevesce v velik lonec, skrbimo zanj skozi leta in drevesce bo raslo z vami. Za praznike ga okrasimo. Ko postane preveliko ga posadite v bližino vašega stanovanja ali v gozd in naj še naprej raste in hrani spomine na lepa druženja. Pa ne pozabite ... doma narejeni okraski iz različnih naravnih materialov so lahko veliko lepši in cenejši od kupljenih.

Pa srečno in okolju prijazno 2009!

Nekaj zanimivosti o novoletni jelki: http://en.wikipedia.org/wiki/Christmas_tree